Iz največjega jajca se izleže siv, nerodni raček, ki ga nihče ne mara. Pravljica o tem, kako najde svoje mesto na svetu.
H. C. Andersen · 24 min · bere Ana
Grdi raček: besedilo pravljice
Hans Christian Andersen (1843). Prevod iz danskega izvirnika »Den grimme Ælling«.
Zunaj na deželi je bilo tako lepo! Bilo je poletje. Žito je bilo rumeno, oves zelen, seno je bilo zloženo v kopice na zelenih travnikih, po njih pa je na svojih dolgih rdečih nogah hodila štorklja in govorila egipčansko, kajti ta jezik se je naučila od svoje mame. Okrog polj in travnikov so bili veliki gozdovi, sredi gozdov pa globoka jezera. Ja, zunaj na deželi je bilo res lepo! Sredi sonca je stal star graščinski dvorec, obdan z globokimi jarki, od zidu pa vse do vode je rasel velik lopuh. Njegovi listi so bili tako visoki, da so majhni otroci lahko stali pokonci pod največjimi. Tam notri je bilo tako divje kot v najgostejšem gozdu, in tu je na svojem gnezdu sedela raca. Valiti je morala svoje račke, a zdaj ji je bilo tega že skoraj dovolj, ker je trajalo tako dolgo in jo je le redko kdo obiskal. Druge race so raje plavale po jarkih, kot da bi pritekle gor in posedale pod lopuhovim listom, da bi z njo malo poklepetale.
Končno je počilo eno jajce za drugim. »Pip! Pip!« je zacivkalo, vsi rumenjaki so oživeli in pomolili glavice ven.
»Ga, ga!« je rekla raca, in rački so pohiteli, kolikor so mogli, in gledali na vse strani pod zelenimi listi. Mama jim je pustila gledati, kolikor so hoteli, kajti zelena barva dobro dene očem.
»Kako velik je svet!« so rekli vsi mladički, kajti zdaj so imeli seveda čisto drugače prostora kot takrat, ko so bili še v jajcu.
»Mislite, da je to že ves svet?« je rekla mama. »Ta se razteza daleč na drugo stran vrta, prav do župnikove njive! Ampak tam nisem bila še nikoli. Saj ste vsi tukaj, kajne?« In vstala je. »Ne, nimam vseh! Največje jajce še vedno leži tam. Kako dolgo bo še trajalo? Zdaj mi je pa res že skoraj dovolj!« In spet je sedla nanj.
»No, kako gre?« je vprašala stara raca, ki je prišla na obisk.
»S tem enim jajcem traja tako dolgo!« je rekla raca, ki je valila. »Kar noče se prebiti! Ampak poglej druge! To so najlepši rački, kar sem jih kdaj videla. Vsi so podobni očetu, tistemu malopridnežu, ki me sploh ne pride obiskat.«
»Pokaži mi jajce, ki noče počiti!« je rekla stara raca. »Verjemi mi, to je puranje jajce! Tudi mene so nekoč tako potegnili, pa sem imela s tistimi mladiči same skrbi in težave, saj se bojijo vode, da veš! Nikakor jih nisem mogla spraviti vanjo. Gagala sem in kričala, pa ni nič pomagalo! Daj, pokaži mi jajce! Ja, to je puranje jajce! Kar pusti ga in raje nauči druge otroke plavati!«
»Bom pa le še malo sedela na njem,« je rekla raca. »Ko sem že tako dolgo sedela, lahko posedim še nekaj dni.«
»Kakor hočeš,« je rekla stara raca in odšla.
Končno je veliko jajce počilo. »Pip! Pip!« je rekel mladič in se prekucnil ven. Bil je tako velik in grd. Raca ga je pogledala. »To je pa strašansko velik raček!« je rekla. »Nobeden od drugih ni tak! Saj vendar ne bo puranček? No, to bomo kmalu ugotovili! V vodo bo šel, pa četudi ga moram sama brcniti vanjo!«
Naslednji dan je bilo čudovito, lepo vreme. Sonce je sijalo na vse zelene lopuhe. Račja mama je z vso svojo družino prišla dol k jarku. Čof! je skočila v vodo. »Ga, ga!« je rekla, in en raček za drugim je čofnil za njo. Voda jim je pljusknila čez glavo, a takoj so spet priplavali na površje in čudovito plavali. Nožice so se gibale same od sebe, in vsi so bili v vodi, celo grdi sivi mladič je plaval z njimi.
»Ne, to ni noben puran!« je rekla. »Poglejte, kako lepo uporablja noge, kako pokončno se drži! To je moj lastni otrok! Pravzaprav je čisto lep, če ga človek dobro pogleda. Ga, ga! Zdaj pa pojdite z mano, popeljala vas bom v svet in vas predstavila na račjem dvorišču. Ampak držite se vedno blizu mene, da vas kdo ne pohodi, in pazite se mačk!«
In tako so prišli na račje dvorišče. Tam notri je bil strašen hrup, kajti dve družini sta se prepirali za ribjo glavo, na koncu pa jo je vendarle dobila mačka.
»Vidite, tako gre na svetu!« je rekla račja mama in si obliznila kljun, kajti tudi ona bi rada imela ribjo glavo. »Zdaj pa uporabite noge!« je rekla. »Glejte, da se malo podvizate, in lepo priklonite vratove pred staro raco tam! Ona je najimenitnejša od vseh tukaj. Španske krvi je, zato je tako zajetna. In vidite, okrog noge ima rdečo krpico! To je nekaj izjemno lepega in največje odlikovanje, kar ga raca lahko dobi. Pomeni, da je nočejo izgubiti in da jo morajo prepoznati živali in ljudje! Pohitite! Ne s prsti navznoter! Lepo vzgojen raček postavlja noge široko narazen, tako kot oče in mama! Takole! Zdaj pa priklonite vratove in recite: ga!«
In so to storili. Toda druge race naokrog so jih gledale in na glas rekle: »Glej no! Zdaj bomo dobili še to tolpo! Kot da nas ne bi bilo že tako dovolj! In fej, kakšen je tisti raček! Njega pa ne bomo trpeli!« In takoj je ena raca priletela in ga kljunila v tilnik.
»Pusti ga!« je rekla mama. »Saj nikomur nič ne dela!«
»Že, ampak prevelik je in preveč čuden!« je rekla raca, ki ga je kljunila. »Zato si zasluži malo cukanja!«
»Lepe otroke imate, mama,« je rekla stara raca s krpico okrog noge. »Vsi so lepi, razen enega, ta se ni posrečil. Želela bi si, da bi ga lahko naredili znova!«
»To ne gre, vaša milost,« je rekla račja mama. »Lep ni, ampak srce ima zlato in plava tako lepo kot kateri koli od drugih, upam si reči, da celo malo bolje! Mislim, da se bo zlepšal, ko bo zrasel, ali pa bo sčasoma malo manjši. Predolgo je ležal v jajcu, zato ni dobil prave postave.« In pocukljala ga je po tilniku in mu zgladila perje. »Poleg tega je racman,« je rekla, »zato to ni tako pomembno. Mislim, da bo močan in da se bo že prebil skozi življenje.«
»Drugi rački so ljubki,« je rekla stara raca. »Kar počutite se kot doma, in če najdete ribjo glavo, mi jo lahko prinesete!«
In tako so bili kot doma.
Toda ubogega račka, ki se je zadnji izlegel iz jajca in je bil videti tako grd, so kljuvali, suvali in zasmehovali, in to tako race kot kokoši. »Prevelik je!« so govorili vsi. Puran, ki se je rodil z ostrogami in je zato mislil, da je cesar, pa se je napihnil kot ladja z razpetimi jadri, šel naravnost proti njemu, jezno zablebetal in ves pordel v glavi. Ubogi raček ni vedel, ne kje bi stal ne kam bi šel. Bil je tako žalosten, ker je bil tako grd in ker se mu je smejalo vse račje dvorišče.
Tako je bilo prvi dan, potem pa je bilo vse huje in huje. Ubogega račka so preganjali vsi, celo bratje in sestre so bili hudobni z njim in so mu vedno govorili: »Ko bi te le mačka odnesla, ti grda pošast!« Mama pa je rekla: »Ko bi bil le daleč stran!« Race so ga kljuvale, kokoši so ga kavsale, dekla, ki je hranila živali, pa ga je brcnila z nogo.
Tedaj je stekel in odletel čez ograjo. Ptički v grmovju so prestrašeno vzleteli. »To je zato, ker sem tako grd,« je pomislil raček in zaprl oči, a vseeno tekel naprej. Tako je prišel do velikega močvirja, kjer so živele divje race. Tam je ležal vso noč, tako utrujen in žalosten je bil.
Zjutraj so divje race vzletele in zagledale novega tovariša. »Kdo pa si ti?« so vprašale, raček pa se je obračal na vse strani in pozdravljal, kakor je najlepše znal.
»Strašno si grd!« so rekle divje race. »Ampak nam je vseeno, samo da se ne priženiš v našo družino!« Ubožček! Seveda niti pomislil ni na ženitev, želel si je le, da bi smel ležati v trstičju in piti malo močvirske vode.
Tam je ležal cela dva dneva. Potem sta priletela dva divja gosaka. Še ne dolgo tega sta se izlegla iz jajca, zato sta bila tako predrzna.
»Poslušaj, tovariš!« sta rekla. »Tako grd si, da si nama kar všeč! Bi šel z nama in postal ptica selivka? Čisto blizu, v drugem močvirju, živi nekaj ljubkih divjih gosk, samih gospodičen, ki znajo reči: ga! Ti bi tam lahko našel svojo srečo, tako grd si!«
»Pif! Paf!« je tedaj počilo nad njimi, in oba divja gosaka sta padla mrtva v trstičje, voda pa je postala krvavo rdeča. Pif! Paf! je spet počilo, in cele jate divjih gosi so vzletele iz trstičja, in spet je počilo. Bil je velik lov. Lovci so ležali okrog in okrog močvirja, nekateri pa so celo sedeli zgoraj na drevesnih vejah, ki so segale daleč nad trstičje. Modri dim se je kot oblaki vlekel med temnimi drevesi in visel daleč nad vodo. Po blatu so pritekli lovski psi, čof, čof! Trstje in bičje se je zibalo na vse strani. Ubogi raček se je strašno prestrašil. Obrnil je glavo, da bi jo skril pod perut, in prav v tistem trenutku je tik ob njem stal strašno velik pes. Jezik mu je visel daleč iz gobca, oči pa so se mu grozljivo svetile. Pomolil je gobec čisto do račka, pokazal ostre zobe, in čof, čof! je odšel naprej, ne da bi ga zgrabil.
»Oh, hvala bogu!« je vzdihnil raček. »Tako grd sem, da me še pes noče ugrizniti!«
In tako je ležal čisto pri miru, medtem ko so šibre žvižgale skozi trstičje in je pokal strel za strelom.
Šele pozno popoldne je postalo tiho, a ubogi mladič si še vedno ni upal vstati. Čakal je še več ur, preden se je ozrl naokrog, potem pa je pohitel iz močvirja, kolikor hitro je mogel. Tekel je čez polja in travnike, pihal pa je tak veter, da je le s težavo napredoval.
Proti večeru je prišel do revne kmečke hišice. Bila je tako revna, da sama ni vedela, na katero stran bi se podrla, in zato je kar obstala. Veter je tako zavijal okrog račka, da se je moral usesti na rep, da ga ne bi odneslo. In bilo je vse huje. Tedaj je opazil, da so se vrata snela z enega tečaja in so visela tako postrani, da se je lahko skozi špranjo smuknil v sobo. In to je tudi storil.
Tu je živela stara ženica s svojim mačkom in svojo kokošjo. Maček, ki ga je klicala Sinko, je znal napeti hrbet in presti, iz kožuha so mu celo švigale iskre, ampak le, če si ga pobožal v napačno smer. Kokoš je imela čisto majhne, kratke nožice, zato so ji rekli Kokica Kratkonožka. Lepo je nesla jajca, in ženica jo je imela rada kot svojega lastnega otroka.
Zjutraj so tujega račka takoj opazili. Maček je začel presti, kokoš pa kokodakati.
»Kaj pa je to?« je rekla ženica in se ozrla naokrog. A slabo je videla, zato je mislila, da je raček debela raca, ki je zašla. »To je pa lep ulov!« je rekla. »Zdaj bom imela račja jajca, če le ni racman! To bomo morali preizkusiti!«
In tako so račka vzeli na preizkušnjo za tri tedne, a jajc ni bilo. Maček je bil gospodar v hiši, kokoš pa gospa, in vedno sta govorila: »Midva in svet!« Mislila sta namreč, da sta polovica sveta, in to tista najboljša polovica. Raček je menil, da je mogoče imeti tudi drugačno mnenje, a tega kokoš ni prenesla.
»Ali znaš nesti jajca?« je vprašala.
»Ne.«
»No, potem pa drži jezik za zobmi!«
Maček pa je rekel: »Ali znaš napeti hrbet, presti in iskriti?«
»Ne.«
»No, potem pa nimaš kaj soliti pameti, kadar govorijo pametni ljudje!«
In raček je sedel v kotu in bil slabe volje. Tedaj se je spomnil na svež zrak in sonce. Dobil je tako čudno željo, da bi plaval po vodi, da se na koncu ni mogel več zadržati in je moral to povedati kokoši.
»Kaj pa ti je?« je vprašala. »Nič nimaš za delati, zato ti rojijo take muhe po glavi. Nesi jajca ali predi, pa bo minilo.«
»Ampak tako lepo je plavati po vodi!« je rekel raček. »Tako lepo je, ko ti voda pljuskne čez glavo in se potopiš do dna!«
»Ja, to je pa res veliko veselje!« je rekla kokoš. »Ti si se pa čisto zmešal! Vprašaj mačka, on je najpametnejši, kar jih poznam, ali rad plava po vodi ali se potaplja! O sebi niti ne bom govorila. Vprašaj celo najino gospodinjo, staro ženico, pametnejšega od nje ni nikogar na svetu! Misliš, da bi ona rada plavala in si dala vodo čez glavo?«
»Vidva me ne razumeta,« je rekel raček.
»Če te midva ne razumeva, kdo pa naj te potem razume? Saj vendar ne misliš, da si pametnejši od mačka in ženice, da o meni niti ne govorim! Ne izmišljuj si, otrok, in bodi hvaležen za vse dobro, kar so ti storili! Ali nisi prišel v toplo sobo in v družbo, od katere se lahko kaj naučiš? Ampak ti si blebetač, in s tabo ni nič zabavno. Verjemi mi! Dobro ti hočem. Povem ti neprijetne stvari, in prav po tem se spoznajo pravi prijatelji! Zdaj pa le glej, da boš nesel jajca in se naučil presti ali iskriti!«
»Mislim, da bom šel v širni svet,« je rekel raček.
»Ja, kar pojdi!« je rekla kokoš.
In tako je raček odšel. Plaval je po vodi in se potapljal, a vse živali so ga prezirale zaradi njegove grdote.
Prišla je jesen. Listje v gozdu je postalo rumeno in rjavo, veter ga je prijel, da je plesalo naokrog, zgoraj v zraku pa je bilo videti mrzlo. Oblaki so viseli težki od toče in snežink, na plotu pa je stal krokar in od samega mraza kričal: »Kra! Kra!« Ja, človek bi kar zmrznil, če je samo pomislil na to. Ubogemu račku res ni šlo dobro.
Nekega večera, ko je sonce tako čudovito zahajalo, je iz grmovja priletela cela jata lepih, velikih ptic. Raček še nikoli ni videl tako lepih. Bile so bleščeče bele, z dolgimi, gibkimi vratovi. To so bili labodi. Oglašali so se s čisto posebnim glasom, razprostrli svoje čudovite, dolge peruti in odleteli iz mrzlih krajev v toplejše dežele, k odprtim jezerom. Dvigali so se tako visoko, tako visoko, in malemu grdemu račku je postalo tako čudno pri srcu. Vrtel se je v vodi kot kolo, iztegnil vrat visoko v zrak za njimi in zakričal tako glasno in čudno, da se je še sam prestrašil. Oh, ni mogel pozabiti tistih lepih ptic, tistih srečnih ptic. In brž ko jih ni več videl, se je potopil čisto do dna, in ko je spet priplaval na površje, je bil kot iz sebe. Ni vedel, kako se ptice imenujejo, ne kam letijo, pa vendar jih je imel rad, kot ni imel še nikogar. Prav nič jim ni zavidal. Kako bi mu le prišlo na misel, da bi si želel takšne lepote? Bil bi vesel že, če bi ga race le trpele med seboj. Uboga grda živalca!
In zima je postala tako mrzla, tako mrzla! Raček je moral neprestano plavati po vodi, da ne bi povsem zamrznila. Toda vsako noč je bila luknja, v kateri je plaval, ožja in ožja. Zmrzovalo je, da je ledena skorja kar pokala. Raček je moral ves čas premikati noge, da se voda ne bi zaprla. Na koncu je opešal, obležal čisto pri miru in primrznil v led.
Zgodaj zjutraj je prišel mimo kmet. Zagledal ga je, stopil na led, ga s svojo cokljo razbil in račka odnesel domov k ženi. Tam so ga spet obudili k življenju.
Otroci so se hoteli igrati z njim, a raček je mislil, da mu hočejo storiti kaj hudega, in je od strahu skočil naravnost v skledo z mlekom, da je mleko pljusknilo po vsej sobi. Žena je zavpila in zamahnila z rokami, raček pa je odletel v korito z maslom, potem pa v sod z moko in spet ven. Oh, kako je bil videti! Žena je kričala in ga lovila z ognjenimi kleščami, otroci pa so se prevračali drug čez drugega, da bi ujeli račka, in se smejali in vpili! Še sreča, da so bila vrata odprta. Ven je planil med grmovje, v sveže zapadli sneg. Tam je obležal, kot da bi zaspal zimsko spanje.
Toda preveč žalostno bi bilo pripovedovati o vsej stiski in bedi, ki jo je moral prestati v tisti hudi zimi. Ležal je v močvirju med trstičjem, ko je sonce spet začelo toplo sijati. Škrjanci so peli. Bila je čudovita pomlad.
Tedaj je naenkrat dvignil peruti. Zašumele so močneje kot prej in ga krepko ponesle naprej. In preden se je dobro zavedel, je bil v velikem vrtu, kjer so cvetele jablane, kjer je dišal španski bezeg in visel na dolgih zelenih vejah čisto do vijugastih jarkov. Oh, tu je bilo tako lepo, tako pomladno sveže! In naravnost pred njim so iz goščave priplavali trije čudoviti beli labodi. Šumeli so s perjem in tako lahkotno plavali po vodi. Raček je prepoznal te veličastne živali in obšla ga je čudna žalost.
»Odletel bom k njim, k tem kraljevskim pticam! Kljuvali me bodo do smrti, ker si upam, tako grd kot sem, priti blizu njih. Ampak vseeno je! Bolje, da me ubijejo oni, kot da me kljuvajo race, kavsajo kokoši, brca dekla, ki skrbi za kurnik, in da trpim pozimi!« In odletel je na vodo in zaplaval proti veličastnim labodom. Ti so ga zagledali in s šumečim perjem pohiteli proti njemu. »Kar ubijte me!« je reklo ubogo bitje, sklonilo glavo k vodni gladini in čakalo na smrt. Toda kaj je zagledal v čisti vodi? Pod seboj je videl svojo lastno podobo, a ni bil več neroden, temno siv ptič, grd in zoprn. Bil je labod!
Nič ne de, če se rodiš na račjem dvorišču, če si le ležal v labodjem jajcu!
Zdaj je bil kar vesel vse stiske in tegob, ki jih je prestal. Šele zdaj je prav znal ceniti svojo srečo in vso lepoto, ki ga je pozdravljala. In veliki labodi so plavali okrog njega in ga božali s kljuni.
V vrt je prišlo nekaj majhnih otrok. Metali so kruh in zrnje v vodo, najmlajši pa je zaklical:
»Tam je en nov!« In drugi otroci so veselo vzklikali: »Ja, prišel je nov!« Ploskali so z rokami in plesali naokrog, tekli po očeta in mamo, in v vodo so metali kruh in pecivo. Vsi so rekli: »Novi je najlepši! Tako mlad in tako lep!« In stari labodi so se priklonili pred njim.
Tedaj ga je postalo čisto sram in skril je glavo pod perut, sam ni vedel zakaj. Bil je tako srečen, a prav nič ponosen, kajti dobro srce nikoli ne postane ošabno. Mislil je na to, kako so ga preganjali in zasmehovali, zdaj pa je slišal vse govoriti, da je najlepši med vsemi lepimi pticami. In španski bezeg je sklonil svoje veje čisto do vode k njemu, sonce pa je sijalo tako toplo in tako prijetno. Tedaj so mu zašumela peresa, vitki vrat se je dvignil, in iz srca je vzkliknil: »Takšne sreče se mi niti sanjalo ni, ko sem bil še grdi raček!«
